Sunday, January 11, 2009

BIVATI S FINKAMI ALI GRELNIK VODE


Slika je simbolična.

Ko sem se junija 2008 preselila v novo stanovanje, me je poleg lepe lokacija in prenovljenega prostora veselilo tudi dejstvo, da bom imela dve finski cimri. Pravzaprav sem si finske cimre želela že od vsega začetka; ker govorim finsko, se mi je delitev stanovanja z domorodkami zdela dobra priložnost za jezikovni trening. Za spoznavanje lokalnega prebivalstva in tako naprej.

Poleti sem srečala samo eno od njih. C, po črki na vratih njene sobe, je včasih prišla po pošto. Punco A sem prvič samo slišala; nek junijski dan se je prišla zjutraj stuširat, nato pa je šla, ne da bi se videli. Ampak takrat je bilo poletje, predavanja so se končala in študentom ni bilo treba ostajati v študentskih naseljih.

Septembra me je pričakalo stanovanje v enaki zasedbi - jaz in isti dve Finki. Kmalu se je izkazalo, da je C več ali manj pri fantu ter da v svoji sobi prespi le tu in tam. Doma pa je bila A, čeprav sem to včasih vedela le po tem, da je bilo v veži več čevljev kot ponavadi. Z A sva sobivali po cele tedne in tudi čez vikende - in kljub temu je približno dva meseca skupnega življenja sploh nisem videla. Nekdo je uporabljal kopalnico in šel v kuhinjo takrat, ko mene ni bilo notri. Tudi ko sva se prvič srečali, se je to zgodilo po naključju: jaz sem šla v stanovanje, ona pa ven. Tako se nisva nikoli predstavili druga drugi; njeno ime vem samo zato, ker pobiram pošto. Kasneje sva se srečali še dvakrat in vsa najina konverzacija v pol leta deljenja kuhinje in kopalnice do tega trenutka obsega jutro in živjo. Dobro, vsaj to dvoje je bilo v finščini.

Že prej sem slišala mite o finskih cimrah in cimrih, da so kot duhovi, da se jih sploh ne sliši in podobno. Po drugi strani pa sem slišala tudi zgodbe o tem, da so finske in nefinske cimre med seboj postale prijateljice. Spet tretja Finka mi je rekla, da je popolnoma odvisno od človeka; s tem se strinjam. Tudi sama nisem najbolj zgovorno bitje, poleg tega pa zelo težko navežem prvi stik. Če me ogovori drugi, nimam problemov in se lahko pogovarjam. Če zaznam nekakšen zid tudi na drugi strani, je težko... V vseh mojih študentskih letih pa se poleg tega šele v času magisterija prvič srečujem z dejstvom, ki se mu reče cimra in tako itak nimam nobenega pojma.

Opazila sem, da me je v teh mesecih medsebojne tišine začelo motiti dejstvo, da tako A kot C, kadar je doma, uporabljata moj grelnik vode; A pa tudi moj aparat za kavo. Deljenje stvari in posojanje kuhinjskih aparatov me sploh ne moti - ampak vseeno hočem, da me drugi vpraša za dovoljenje. Mogoče zato, ker sama nočem uporabljati stvari, ki ne pripadajo meni oziroma vedno najprej vprašam. Odsotnost vprašanja in samoumevnost me prizadaneta. Enostranskega posojanja in občutka, da nekdo samo izkorišča mojo dobro voljo, ne maram. Poleg tega imam nekaj izkušenj s finsko kulturo in vem, da so ponavadi vljudni in previdni. Po drugi strani sta tišina in nezgovornost Fincev površna stereotipa; vse te misli pa so končno samo posploševanje, če ne celo rasno razlikovanje...

V našem finsko-slovenskem primeru se druga drugi nismo niti predstavile, kaj šele da bi izmenjale osnovne informacije o delitvi stanovanja. Z A se še nikoli nisva pogovorili, kdaj ima katera predavanje in kdaj katera potrebuje kopalnico. Nikoli se vse tri nismo domenile, katera bo kupila toaletni papir. V sicer skupni kuhinji vsaka uporablja svoj detergent za pomivanje posode. Vse skupaj je kot hostel, ki ga občasno posesava jaz ali C, kadar pride; pa še v hostlih prebivalci govorijo med seboj. Po eni strani mi tak individualizem zelo ustreza, obožujem svoj mir in od cimer ne pričakujem, da bi postale prijateljice. Prav tako v vsem tem času ni bilo niti nadležnih obiskov, niti hrupa. Pa vendar... pomanjkanje osnovne komunikacije in občutek ignorance sta moteča. Finsko govorim dovolj dobro, obe z A sva naročeni na Helsingin Sanomat, tako da jezikovne prepreke ne morejo biti izgovor.

Ker se je moj grelnik vode začel obnašati čudno, sem ga po božiču raje pospravila in priklopila le, ko sem ga potrebovala in sem lahko preverjala delovanje. Takrat se je izkazalo, da je C tako ali tako že ves čas imela svoj grelnik, ki je bil v škatli in je čepel v omari. V tej isti omari je tudi škatla z aparatom za kavo in še ena škatla z mikrovalovno pečico. Nekje je bil svoje čase tudi palični mešalnik. Ko sem se poleti preselila, je bila kuhinja prazna. Ne vem, kateremu dekletu te kuhinjske zadeve dejansko pripadajo - ampak očitno so pospravljene in nekako ne na voljo za množično uporabo. Kakorkoli, ko je C prejšnji teden spet šla, je izginil tudi njen grelnik, A pa je po dnevu ali dveh popolne odsotnosti grelnikov v kuhinjo od nekod prinesla svojega. Nobena izmed njiju me ni vprašala, kaj je z mojim grelnikom narobe ali zakaj sem ga kar naenkrat pospravila.

Če sem jaz otrok socializma, so potem Finke in Finci moje generacije potomci razvite kapitalistične družbe. Znamo mi deliti in oni ne? Smo mi iz držav v tranziciji manj individualistični in obenem tudi manj egocentrični kakor Zahodnjaki? Je nam manj vseeno in samoumevno? Najpreprostejši grelnik vode oziroma z njim povezana bedarija lahko tako kaj hitro preraste v družbeno-politični diskurz; vso to kolobicijo bi seveda rešila preprosta komunikacija. Vprašanje, odgovor in mogoče drobna vljudnost.

Otroci socializma ali kapitalizma - očitno je A, meni B in mogoče tudi C skupno to, da nismo ravno spretne v komunikaciji...

8 comments:

Nárëlaimë said...

Jaz te čisto razumem. Tudi mene bi zmotila odsotnost vprašanja oz. komunikacije in ne sama uporaba mojih zadev. Bi pa verjetno mene pomanjkanje komunikacije zmotilo do te mere, da bi jaz pristopila - pa tudi jaz nisem nevemkako vešča tega. ;) Predvsem bi me motilo pomanjkanje pravil - to da vsaka uporablja svoj detergent v isti kuhinji se mi zdi že praktično absurdno. Ampak razumem, ko je zid, je zid. Morda ga v 09 zrušita. :)

Aelfsciene said...

Sitno tole, da ste tako dolgo cimre, pa nobene komunikacije. Ampak scasoma bo samo tezje in tezje.

Je pa res, da je treba vprasati, ko gre za uporabo tujih stvari. Mogoce sta sami pakirali svoje zadeve, pa sta mislili, da so tvoje del stanovanja, ker jih nisi pakirala?

Kdo pa nabavlja WC papir?

Mah, ne izogibaj se A, pristopi s kakim simple vprasanjem, da prebijes led. Eh, kdo se oglasa :)

pin said...

Imam izkušnjo iz Švedske - švedskih cimrov in cimer nisem uspela spoznati tudi pod razno, pa sem se trudila! In iz Nizozemske - skupaj v hiši kjer živi moj fant je dolgo časa vsak sam nosil svojo rolico papirja v WC (potem pa hitro nazaj v sobo)!!!!! Tvoj zapis me sploh ne preseneča, ampak vseeno upam, da kmalu odpreš finski školjki!

Nina said...

Takšno je bilo stanje v našem hostlu v Pragi. No, nismo imeli kuhinje, ampak smo se pa prav trudili se izogibati drug drugemu. Kar je bila sreča: ker ostali pa so srečevali tiste iz sosednje sobe in ni bilo prijetno ...

Aallotar said...

Ne vem, tezko je presojat, zakaj je tako kot je. Je pa res, da nekomunikacija dostkrat po nepotrebnem zaplete situacijo. Verjetno pa tebi vec pomeni navezavanje stikom s finci kot pa njim s tujimi studenti... tut imo probej ti pristopit (mja, ta prava se oglasa, ponavljam za Aelfsciene:), ni recen, da boste postale ful frendice, ampak odnos pa ze lah rata cimrski:)

kaneli said...

Hvala za vse komentarje! :)

Z WC papirjem je tako, da ga enkrat zamenja ena in drugič druga. Ker se nismo nič zmenile, ga jaz, ko ga zmanjka in sem ga pred tem prispevala jaz, preprosto ne dam na stojalo in potem ga da ena od njiju.

Stanovanja so sicer opremljena, kuhinjski aparati pa ne pridejo zraven. Poleg tega sem se jaz preselila za njima in je bilo jasno, da so se z novo cimro pojavili tudi novi aparati.

Če je stanovanje polno tujih (tudi diplomskih) študentov, se zdi komunikacija nasploh lažja. Pri moji kolegici je bila tako prava mala ''družinska'' skupnost. S prejšnjo cimro, ki je bila estonska Rusinja, sva mnogo več komunicirali in delili stvari, po drugi strani pa je imela tudi veliko obiskov, kar je bilo spet moteče. Pa včasih sem morala čisto preveč poslušati o njenih problemih...

Jah, saj vem - treba bo začeti komunikacijo... ne vem, zakaj se mi zdi v tem primeru še težje kot ponavadi.

Akasha said...

Meni se pa parav scary sliši vse tole.... Jaz bi se počutila kot da imajo nekakšen večvrednostni kompleks proti meni... No,ali pa samo tako razumem tvojre pisanje in je v bistvu situacija drugačna.

kaneli said...

@Akasha: Eh, ni ravno scary, samo nadležno je včasih, ker ne komuniciramo. Seveda lahko kaj hitro pomisliš, da je problem to, da nekdo ni Finec ali Finka, ampak v našem primeru tudi ti dve Finki med seboj ne komunicirata.

Če primerjam situacijo z lanskim letom, mi je pa tole vseeno bolj všeč... ena cimra je zelo redko doma, druga pa je tiha in nima obiskov, tako da je res veliko miru. :) Vsaka stvar ima svoje minuse, pa tudi pluse. ;)