BIVATI S FINKAMI ALI GRELNIK VODE

Slika je simbolična.

Ko sem se junija 2008 preselila v novo stanovanje, me je poleg lepe lokacija in prenovljenega prostora veselilo tudi dejstvo, da bom imela dve finski cimri. Pravzaprav sem si finske cimre želela že od vsega začetka; ker govorim finsko, se mi je delitev stanovanja z domorodkami zdela dobra priložnost za jezikovni trening. Za spoznavanje lokalnega prebivalstva in tako naprej.

Poleti sem srečala samo eno od njih. C, po črki na vratih njene sobe, je včasih prišla po pošto. Punco A sem prvič samo slišala; nek junijski dan se je prišla zjutraj stuširat, nato pa je šla, ne da bi se videli. Ampak takrat je bilo poletje, predavanja so se končala in študentom ni bilo treba ostajati v študentskih naseljih.

Septembra me je pričakalo stanovanje v enaki zasedbi - jaz in isti dve Finki. Kmalu se je izkazalo, da je C več ali manj pri fantu ter da v svoji sobi prespi le tu in tam. Doma pa je bila A, čeprav sem to včasih vedela le po tem, da je bilo v veži več čevljev kot ponavadi. Z A sva sobivali po cele tedne in tudi čez vikende - in kljub temu je približno dva meseca skupnega življenja sploh nisem videla. Nekdo je uporabljal kopalnico in šel v kuhinjo takrat, ko mene ni bilo notri. Tudi ko sva se prvič srečali, se je to zgodilo po naključju: jaz sem šla v stanovanje, ona pa ven. Tako se nisva nikoli predstavili druga drugi; njeno ime vem samo zato, ker pobiram pošto. Kasneje sva se srečali še dvakrat in vsa najina konverzacija v pol leta deljenja kuhinje in kopalnice do tega trenutka obsega jutro in živjo. Dobro, vsaj to dvoje je bilo v finščini.

Že prej sem slišala mite o finskih cimrah in cimrih, da so kot duhovi, da se jih sploh ne sliši in podobno. Po drugi strani pa sem slišala tudi zgodbe o tem, da so finske in nefinske cimre med seboj postale prijateljice. Spet tretja Finka mi je rekla, da je popolnoma odvisno od človeka; s tem se strinjam. Tudi sama nisem najbolj zgovorno bitje, poleg tega pa zelo težko navežem prvi stik. Če me ogovori drugi, nimam problemov in se lahko pogovarjam. Če zaznam nekakšen zid tudi na drugi strani, je težko... V vseh mojih študentskih letih pa se poleg tega šele v času magisterija prvič srečujem z dejstvom, ki se mu reče cimra in tako itak nimam nobenega pojma.

Opazila sem, da me je v teh mesecih medsebojne tišine začelo motiti dejstvo, da tako A kot C, kadar je doma, uporabljata moj grelnik vode; A pa tudi moj aparat za kavo. Deljenje stvari in posojanje kuhinjskih aparatov me sploh ne moti - ampak vseeno hočem, da me drugi vpraša za dovoljenje. Mogoče zato, ker sama nočem uporabljati stvari, ki ne pripadajo meni oziroma vedno najprej vprašam. Odsotnost vprašanja in samoumevnost me prizadaneta. Enostranskega posojanja in občutka, da nekdo samo izkorišča mojo dobro voljo, ne maram. Poleg tega imam nekaj izkušenj s finsko kulturo in vem, da so ponavadi vljudni in previdni. Po drugi strani sta tišina in nezgovornost Fincev površna stereotipa; vse te misli pa so končno samo posploševanje, če ne celo rasno razlikovanje...

V našem finsko-slovenskem primeru se druga drugi nismo niti predstavile, kaj šele da bi izmenjale osnovne informacije o delitvi stanovanja. Z A se še nikoli nisva pogovorili, kdaj ima katera predavanje in kdaj katera potrebuje kopalnico. Nikoli se vse tri nismo domenile, katera bo kupila toaletni papir. V sicer skupni kuhinji vsaka uporablja svoj detergent za pomivanje posode. Vse skupaj je kot hostel, ki ga občasno posesava jaz ali C, kadar pride; pa še v hostlih prebivalci govorijo med seboj. Po eni strani mi tak individualizem zelo ustreza, obožujem svoj mir in od cimer ne pričakujem, da bi postale prijateljice. Prav tako v vsem tem času ni bilo niti nadležnih obiskov, niti hrupa. Pa vendar... pomanjkanje osnovne komunikacije in občutek ignorance sta moteča. Finsko govorim dovolj dobro, obe z A sva naročeni na Helsingin Sanomat, tako da jezikovne prepreke ne morejo biti izgovor.

Ker se je moj grelnik vode začel obnašati čudno, sem ga po božiču raje pospravila in priklopila le, ko sem ga potrebovala in sem lahko preverjala delovanje. Takrat se je izkazalo, da je C tako ali tako že ves čas imela svoj grelnik, ki je bil v škatli in je čepel v omari. V tej isti omari je tudi škatla z aparatom za kavo in še ena škatla z mikrovalovno pečico. Nekje je bil svoje čase tudi palični mešalnik. Ko sem se poleti preselila, je bila kuhinja prazna. Ne vem, kateremu dekletu te kuhinjske zadeve dejansko pripadajo - ampak očitno so pospravljene in nekako ne na voljo za množično uporabo. Kakorkoli, ko je C prejšnji teden spet šla, je izginil tudi njen grelnik, A pa je po dnevu ali dveh popolne odsotnosti grelnikov v kuhinjo od nekod prinesla svojega. Nobena izmed njiju me ni vprašala, kaj je z mojim grelnikom narobe ali zakaj sem ga kar naenkrat pospravila.

Če sem jaz otrok socializma, so potem Finke in Finci moje generacije potomci razvite kapitalistične družbe. Znamo mi deliti in oni ne? Smo mi iz držav v tranziciji manj individualistični in obenem tudi manj egocentrični kakor Zahodnjaki? Je nam manj vseeno in samoumevno? Najpreprostejši grelnik vode oziroma z njim povezana bedarija lahko tako kaj hitro preraste v družbeno-politični diskurz; vso to kolobicijo bi seveda rešila preprosta komunikacija. Vprašanje, odgovor in mogoče drobna vljudnost.

Otroci socializma ali kapitalizma - očitno je A, meni B in mogoče tudi C skupno to, da nismo ravno spretne v komunikaciji...