LOCAL JOKE

*Wagner: One-way ticket to Turku, thanks.
The card: Greetings from Helsinki.*

BIVATI S FINKAMI ALI GRELNIK VODE

Slika je simbolična.

Ko sem se junija 2008 preselila v novo stanovanje, me je poleg lepe lokacija in prenovljenega prostora veselilo tudi dejstvo, da bom imela dve finski cimri. Pravzaprav sem si finske cimre želela že od vsega začetka; ker govorim finsko, se mi je delitev stanovanja z domorodkami zdela dobra priložnost za jezikovni trening. Za spoznavanje lokalnega prebivalstva in tako naprej.

Poleti sem srečala samo eno od njih. C, po črki na vratih njene sobe, je včasih prišla po pošto. Punco A sem prvič samo slišala; nek junijski dan se je prišla zjutraj stuširat, nato pa je šla, ne da bi se videli. Ampak takrat je bilo poletje, predavanja so se končala in študentom ni bilo treba ostajati v študentskih naseljih.

Septembra me je pričakalo stanovanje v enaki zasedbi - jaz in isti dve Finki. Kmalu se je izkazalo, da je C več ali manj pri fantu ter da v svoji sobi prespi le tu in tam. Doma pa je bila A, čeprav sem to včasih vedela le po tem, da je bilo v veži več čevljev kot ponavadi. Z A sva sobivali po cele tedne in tudi čez vikende - in kljub temu je približno dva meseca skupnega življenja sploh nisem videla. Nekdo je uporabljal kopalnico in šel v kuhinjo takrat, ko mene ni bilo notri. Tudi ko sva se prvič srečali, se je to zgodilo po naključju: jaz sem šla v stanovanje, ona pa ven. Tako se nisva nikoli predstavili druga drugi; njeno ime vem samo zato, ker pobiram pošto. Kasneje sva se srečali še dvakrat in vsa najina konverzacija v pol leta deljenja kuhinje in kopalnice do tega trenutka obsega jutro in živjo. Dobro, vsaj to dvoje je bilo v finščini.

Že prej sem slišala mite o finskih cimrah in cimrih, da so kot duhovi, da se jih sploh ne sliši in podobno. Po drugi strani pa sem slišala tudi zgodbe o tem, da so finske in nefinske cimre med seboj postale prijateljice. Spet tretja Finka mi je rekla, da je popolnoma odvisno od človeka; s tem se strinjam. Tudi sama nisem najbolj zgovorno bitje, poleg tega pa zelo težko navežem prvi stik. Če me ogovori drugi, nimam problemov in se lahko pogovarjam. Če zaznam nekakšen zid tudi na drugi strani, je težko... V vseh mojih študentskih letih pa se poleg tega šele v času magisterija prvič srečujem z dejstvom, ki se mu reče cimra in tako itak nimam nobenega pojma.

Opazila sem, da me je v teh mesecih medsebojne tišine začelo motiti dejstvo, da tako A kot C, kadar je doma, uporabljata moj grelnik vode; A pa tudi moj aparat za kavo. Deljenje stvari in posojanje kuhinjskih aparatov me sploh ne moti - ampak vseeno hočem, da me drugi vpraša za dovoljenje. Mogoče zato, ker sama nočem uporabljati stvari, ki ne pripadajo meni oziroma vedno najprej vprašam. Odsotnost vprašanja in samoumevnost me prizadaneta. Enostranskega posojanja in občutka, da nekdo samo izkorišča mojo dobro voljo, ne maram. Poleg tega imam nekaj izkušenj s finsko kulturo in vem, da so ponavadi vljudni in previdni. Po drugi strani sta tišina in nezgovornost Fincev površna stereotipa; vse te misli pa so končno samo posploševanje, če ne celo rasno razlikovanje...

V našem finsko-slovenskem primeru se druga drugi nismo niti predstavile, kaj šele da bi izmenjale osnovne informacije o delitvi stanovanja. Z A se še nikoli nisva pogovorili, kdaj ima katera predavanje in kdaj katera potrebuje kopalnico. Nikoli se vse tri nismo domenile, katera bo kupila toaletni papir. V sicer skupni kuhinji vsaka uporablja svoj detergent za pomivanje posode. Vse skupaj je kot hostel, ki ga občasno posesava jaz ali C, kadar pride; pa še v hostlih prebivalci govorijo med seboj. Po eni strani mi tak individualizem zelo ustreza, obožujem svoj mir in od cimer ne pričakujem, da bi postale prijateljice. Prav tako v vsem tem času ni bilo niti nadležnih obiskov, niti hrupa. Pa vendar... pomanjkanje osnovne komunikacije in občutek ignorance sta moteča. Finsko govorim dovolj dobro, obe z A sva naročeni na Helsingin Sanomat, tako da jezikovne prepreke ne morejo biti izgovor.

Ker se je moj grelnik vode začel obnašati čudno, sem ga po božiču raje pospravila in priklopila le, ko sem ga potrebovala in sem lahko preverjala delovanje. Takrat se je izkazalo, da je C tako ali tako že ves čas imela svoj grelnik, ki je bil v škatli in je čepel v omari. V tej isti omari je tudi škatla z aparatom za kavo in še ena škatla z mikrovalovno pečico. Nekje je bil svoje čase tudi palični mešalnik. Ko sem se poleti preselila, je bila kuhinja prazna. Ne vem, kateremu dekletu te kuhinjske zadeve dejansko pripadajo - ampak očitno so pospravljene in nekako ne na voljo za množično uporabo. Kakorkoli, ko je C prejšnji teden spet šla, je izginil tudi njen grelnik, A pa je po dnevu ali dveh popolne odsotnosti grelnikov v kuhinjo od nekod prinesla svojega. Nobena izmed njiju me ni vprašala, kaj je z mojim grelnikom narobe ali zakaj sem ga kar naenkrat pospravila.

Če sem jaz otrok socializma, so potem Finke in Finci moje generacije potomci razvite kapitalistične družbe. Znamo mi deliti in oni ne? Smo mi iz držav v tranziciji manj individualistični in obenem tudi manj egocentrični kakor Zahodnjaki? Je nam manj vseeno in samoumevno? Najpreprostejši grelnik vode oziroma z njim povezana bedarija lahko tako kaj hitro preraste v družbeno-politični diskurz; vso to kolobicijo bi seveda rešila preprosta komunikacija. Vprašanje, odgovor in mogoče drobna vljudnost.

Otroci socializma ali kapitalizma - očitno je A, meni B in mogoče tudi C skupno to, da nismo ravno spretne v komunikaciji...

2009

New Year resolutions are not my thing. If I would like to change something, it is better for me to start at the moment of my decision; setting the start of a change for the new year can be just a good reason for postponing the deed.

I want to see the time as a constant flow and thus all this overdoing with the coming of the New Year can feel too much. Well, I want, but I don't know how well I am able to escape this Central-European way of putting a lot of importance on the switch of years; it is an old habit into which I was born. On 31.12. 08, however, I happened to be in Finland, or to be more precise - in Helsinki. Aelfsciene, the guy that does not write a blog and me went to attend these two evenings of metal gigs in Nosturi. I was very very happy to finally see Estonian folk-metal band Metsatöll live on stage; but there was also something else I have learned during those two nights in Nosturi.

I found out Finns actually do not count down at midnight - and I think this is more than great. Celebration all night long without stressing the exact moment of midnight; this makes the change on the calendar kind of smooth and it creates that exact feeling of the floating time I am also after.

Now I can return to the old perception of the time and review the past 12 months. Or the time which has been called 2008. It was... well, not a very easy bunch of time. Well, I am not even sure if a certain amount of time can be totally and by all means easy; things probably need equilibrium, too much of easiness might again cause uneasiness. My strange logic or paradox or whatever.

Life in general: In the past 12 months I have been dealing a lot with depression. Accepting it, overcoming it, kind of. There was also forgetting, yet I am not sure about forgiving; perhaps it came as a part of forgetting. I also had a lot of work with my studies and I moved to another flat. Now I am dealing a lot with cooking and baking - and I like it.

Trips: Fun with Aelfsciene in Finland. 9 hours long train ride to Rovaniemi and then the same amount of hours to get back to JKL was the longest train ride I had ever done. However, during the same train ride I saw a real Finnish moose for the first time, and it was exactly on the Midsummer's Eve, Juhannus. Another new experience was the polar day.

Studies: I went back with my Finnish skills, but I went forward in my knowledge of Japanese. In addition, I made some progress in Aikido.

Music and Culture: Seeing Flogging Molly live was a great experience. Tuska Metal Festival in Helsinki and Metalcamp in Slovenia were the only two metal festivals I attended. Tuska was cold, Metalcamp rainy; but both were more or less fine. Then, Lutakko, the coolest place for gigs in JKL, has become the place of my work. Considering culture I finally managed to see my favorite painting, Lemminkäisen äiti by Akseli Gallen-Kallela.

Animal: Sheep. Just don't ask me why...

Well... there was probably more events which I should write down, but as the time constantly floats I will rather stop making a big deal about that amount of time we have marked with the number 2008.

Finally, for good energy overall and not only in the time of the year that has just started, here is some nice lyrics in Estonian.

Anna elu, anna rauale
anna elu, anna kivile
kanna rammu, kanna hõimule
kanna maale kuhu sünnime
Metsatöll - Veelind