November je moj najljubši mesec, za kar imam dober razlog - ne le, da je prijetno depresiven ter da se novembra na Finskem dan še hitreje krajša; eden izmed dni v novembru je samo moj, in takrat ponavadi prejemam čestitke. Presenetljivo je torej, da v vsem času mojega najljubšega meseca nisem uspela napisati niti enega prispevka. V nobenem izmed mojih jezikov.
Novembra bi lahko pisala o marsičem. O žurki treh škorpijonov, kjer smo imeli kamin in preveč hrane. O dejstvu, da od začetka novembra izjemno veliko pečem. Začelo se je s preprostim jogurtovim pecivom, sedaj pa se je vse skupaj razvilo v korenčkovo torto z mandlji in čokoladnim oblivom. Zanima me, kaj bo naslednja in še zahtevnejša tortna stopnja. Poleg slaščičarskih dejavnosti tudi veliko kuham. V novem stanovanju je pač mnogo večja in svetlejša kuhinja, poleg tega pa bi morala delati na svoji magistrski nalogi.
Kakorkoli, na magistrski nalogi sem brez milosti morala delati novembra, in napisati vsaj eno poglavje. S katerim nisem zadovoljna. Itak, da ne. Ker pišem v angleščini, ugotavljam, da ima ta jezik čisto preveč zadev po imenu particles. Japonščina tudi, ampak v popolnoma drugem smislu. Heh. Partikkeli on kikkeli. Vsaj finščina in slovenščina sta brez teh nepotrebnih nadlog.
Če bi se k pisanju spravila pred dobrima dvema tednoma, bi lahko opisala zanimiv naravni pojav: snežni vihar. Le ta se je zgodil neko nedeljo, Pihal je strašljivo močan veter, in nosil sneg. Glede na časopis Helsingin Sanomat je bil vsaj v Helsinkih to najhujši snežni vihar po letu 1961. Ker sem kljub viharju morala ven, sem ugotovila, da je bil tisti veter dejansko zelo divji. Nanesel je kupe snega, ki so tako konec novembra, skupaj z že okrašenimi trgovinami in mestu v lučkah opominjali, da Božiček ni tako daleč. Pravzaprav le 9 ur vožnje z vlakom na sever, in potem par kilometrov z avtobusom.
Sedaj je december, zato ne morem pisati o snegu, ker se je medtem že stopil. Tako se mi zastavlja vprašanje, ali je bilo v tistem strašnem viharju sploh kaj smisla. Sneg bi namreč prišel še kako prav v teh kratkih dneh; sonce zaide okrog treh popoldne, pa tudi če še ni čas zahoda, je temno. Plasti oblakov in cikloni; nič od tega pa ne prinese svežega snega. Lani se je to zgodilo šele konec marca, takrat, ko bi morale veverice početi vse kaj drugega, kot pa se skrivati pred snežnimi zameti.
Šesti dan zadnjega meseca v letu je na Finskem praznik, dan samostojnosti. Država praznuje 91 let, kar sem seveda izrabila za ponovno slaščičarsko priložnost, in spekla torto. Seveda že od konca novembra potekajo številne predbožične zabave, ali prevedeno iz finščine mali božič; brez alkohola tako ali tako nikoli ne gre...
Naj se december začne! :)
Novembra bi lahko pisala o marsičem. O žurki treh škorpijonov, kjer smo imeli kamin in preveč hrane. O dejstvu, da od začetka novembra izjemno veliko pečem. Začelo se je s preprostim jogurtovim pecivom, sedaj pa se je vse skupaj razvilo v korenčkovo torto z mandlji in čokoladnim oblivom. Zanima me, kaj bo naslednja in še zahtevnejša tortna stopnja. Poleg slaščičarskih dejavnosti tudi veliko kuham. V novem stanovanju je pač mnogo večja in svetlejša kuhinja, poleg tega pa bi morala delati na svoji magistrski nalogi.
Kakorkoli, na magistrski nalogi sem brez milosti morala delati novembra, in napisati vsaj eno poglavje. S katerim nisem zadovoljna. Itak, da ne. Ker pišem v angleščini, ugotavljam, da ima ta jezik čisto preveč zadev po imenu particles. Japonščina tudi, ampak v popolnoma drugem smislu. Heh. Partikkeli on kikkeli. Vsaj finščina in slovenščina sta brez teh nepotrebnih nadlog.
Če bi se k pisanju spravila pred dobrima dvema tednoma, bi lahko opisala zanimiv naravni pojav: snežni vihar. Le ta se je zgodil neko nedeljo, Pihal je strašljivo močan veter, in nosil sneg. Glede na časopis Helsingin Sanomat je bil vsaj v Helsinkih to najhujši snežni vihar po letu 1961. Ker sem kljub viharju morala ven, sem ugotovila, da je bil tisti veter dejansko zelo divji. Nanesel je kupe snega, ki so tako konec novembra, skupaj z že okrašenimi trgovinami in mestu v lučkah opominjali, da Božiček ni tako daleč. Pravzaprav le 9 ur vožnje z vlakom na sever, in potem par kilometrov z avtobusom.
Sedaj je december, zato ne morem pisati o snegu, ker se je medtem že stopil. Tako se mi zastavlja vprašanje, ali je bilo v tistem strašnem viharju sploh kaj smisla. Sneg bi namreč prišel še kako prav v teh kratkih dneh; sonce zaide okrog treh popoldne, pa tudi če še ni čas zahoda, je temno. Plasti oblakov in cikloni; nič od tega pa ne prinese svežega snega. Lani se je to zgodilo šele konec marca, takrat, ko bi morale veverice početi vse kaj drugega, kot pa se skrivati pred snežnimi zameti.
Šesti dan zadnjega meseca v letu je na Finskem praznik, dan samostojnosti. Država praznuje 91 let, kar sem seveda izrabila za ponovno slaščičarsko priložnost, in spekla torto. Seveda že od konca novembra potekajo številne predbožične zabave, ali prevedeno iz finščine mali božič; brez alkohola tako ali tako nikoli ne gre...
Naj se december začne! :)
3 comments:
Yay, končno nov zapis! :D Ti pa moram povedat, da me je tale tvoj Paddy čisto napsihiral. :D Imam namreč zvočnike prižgane, stran pa sem imela tako odprto, da se ga ni videlo. In samo vsake toliko se je slišalo neko hreščanje, da me je že resno zaskrbelo. Potem sem pa slučajno poscrolala dol in videla, da ovčka muli travo in jo prežvekuje in da je to ta zvok. :D Ah ja. Sem ga pa nafutrala. :D
Zabavno mi je brati stavek: sedaj je december, zato ne morem pisati o snegu, ker se je ze stopil. Hehe.
Snezni vihar se ne slisi zabavno ... Upam, da bo decembra sneg in ne viharja. Vsaj ne hujsega od ... tsitega med letoma 87 in 89 :)
Pa preden gres v Helsinke iz JKL, mas, da veliiiiko speces!!!
Paddy's Sheep je pa zakon!
@Narelaime: Paddy's Sheep si je zamislila in jo ustvarila Aelfsciene. :D In ja, včasih s svojim najedanjem tudi najeda, takrat pa jo lahko daš na ''mute''. Čeprav je njen ''beeee'' čist tr00. ;)
@Aelfsciene: OK, bom videla, če mi bo uspelo kaj spečt. Me pa tudi zanima, kako celo torto pritovoriti dol... :P
Post a Comment